sreda, 30. november 2011

OSNOVNA KONFIGURACIJA RAČUNALNIKA

Matična plošča  (angl. motherboard, tudi mainboard) je osnovno tiskano vezje v osebnem računalniku . Na matično ploščo se vstavijo oziroma se priključijo vse ostale komponente: procesor, bralno pisalni pomnilnik (RAM), razširitvene kartice (npr.: grafična) in zunanji pomnilnik. Matična plošča vsebuje tudi priključke za mnoge vmesnike (npr.: miškin, tipkovničin, USB, zaporedni, tiskalniški ...).
Najpomembnejši sestavni del matične plošče je sistemski nabor, kateri povezuje ostale komponente med seboj. Sistemski nabor določa zmogljivosti matične plošče. Po navadi je razdeljen na dva dela, severni in južni most. Severni most skrbi za komunikacijo procesorja z pomnilnikom, ter pomembnejšimi razširitvenimi vmesniki.  Severni most ima po navadi le eno PCI vodilo, ki je povezano na južni most. . Naprave priključene na matično ploščo so povezane z vodili, ki so ali paralelna ali pa serijska. Trenutni trendi se nagibajo v smer serijskih prenosov, le pri povezavi pomnilnika še vedno prevladujejo paralelni prenosi, ki omogočajo veliko večje prenose podatkov kot serijski. (Wikipedija, Matična plošča, 30.11.2011)

Procésor ali osrédnja/centrálno procésna enôta (CPE; angleško Central processing unit - CPU) je osrednji del računalnika, ki skrbi za izračunavanje in obdelavo  podatkov (dvojiških števil), ter nadzor in upravljanje drugih enot. Procesorji so narejeni iz silicija, ovoji pa so se kozi zgodovino zelo spreminjali (keramika, aluminij).   Procesorji se načeloma delijo po številu tranzistorjev (transistor), jeder (core), niti (thread), podnožju (socket) in velikosti pomnilnika. Jedro je računski del procesorja, narejen iz silicija. Je glavni krivec za proizvodnjo toplote (poleg tranzistorjev). Nekateri procesorji imajo poleg procesorskega jedra še grafično, ki je namenjeno računanju grafike. Nit je proces, ki ga procesor opravlja, če je procesor večniten, to pomeni da lahko opravlja več procesov naenkrat in je s tem hitrejši. Pomnilnik v procesorju je namenjen začasnem shranjevanju podatkov, torej več kot je bolje je. (Wikipedija ,  Procesor, 30.11.2011)           

Pomnilnik (memory) je eden najpomembnejših delov računalnika. Njegova naloga je hranjenje podatkov. V pomnilniku so shranjeni ukazi in podatki od vseh aplikacij, ki se v danem trenutku izvajajo v računalniku. Pomnilnik je skupek zlogov, kateri so zaporedno (linearno) naslovljeni. Zlogi so lahko različnih velikosti (byte, double, word) Glede na hitrost ločimo več slojev pomnilnika:
  1. registri - najhitrejši pomnilnik, ki je vgrajen v sam mikroprocesor, registri so praviloma sestavljeni le iz enega zloga (byte, double, word,...). Delujejo pri enaki oz. večji hitrosti kot je hitrost izvrševanja ukazov mikroprocesorja,
  2. medpomnilniki (prvonivojski, drugonivojski, tretjenivojski pomnilnik) - je še vedno zelo hiter pomnilnik, vendar je že počasnejši od izvajanja ukazov mikroprocesorja. Prvonivojski je večinoma vrste SRAM in vgrajen v procesor. Drugonivojski je bil prvotno vgrajen na matične plošče, vendar je zadnje čase bolj pogost na procesorjih,
  3. sistemski pomnilnik (glavni pomnilnik) - je glavni sistemski pomnilnik, praviloma naj bi bil imel tudi največjo kapaciteto. To je pomnilnik, ki ga vstavimo kot RAM v razširivene reže,
  4. navidezni pomnilnik - je virtualni pomnilnik, ki se nahaja na trdem disku. Je od vseh najpočasnejši in ima ogromne latence. Uporablja se ga, če je premalo fizičnega pomnilnika in sicer, da se del diska s pomočjo MMU (Memory Management Unit - vgrajena v sistemski nabor (severni most), pri novejših AMD procesorjih pa že v sam procesor) predstavlja kot pomnilnik. Omejen je le z velikostjo diska in pa z zmožnostjo naslavljanja MMU. (Wikipedija, Pomnilnik, 30.11.2011)

Vodilo(bus) je povezava za prenos podatkov med tremi ali več napravami. Vse naprave so priključene na isto  povezavo.  Slabost vodila je, da lahko oddaja le ena naprava naenkrat. Da ne pride do kršitve tega pravila, se uporabljajo posebni krmilni signali (zahteva, odobritev, sprostitev,...). Značilni primer uporabe vodila je računalnik. V njem vodilo povezuje procesor , notranji pomnilnik , vmesnike.  Vodila v notranjosti računalnikov so običajno vzporedna. To pomeni, da imajo veliko linij (žic). Podatki potujejo hkrati po več linijah hkrati - hitrost. Najbolj znano je PCI. Zunanja vodila so običajno zaporedna. To pomeni manj linij in manjšo hitrost. Najbolj znano tako vodilo je USB.(Wikipedija, Vodilo, 30.11.2011)

Vhodno-izhodne enote (input- output unit) omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem.
Naloga vhodnih naprav je, da informacijo posredujejo računalniku v njemu razumljivi obliki, naloga izhodnih naprav pa, da izhodno informacijo predstavijo v človeku razumljivi obliki ali jo shranijo za poznejšo uporabo. Skozi vhodne naprave računalnik oskrbujemo s podatki, izhodne naprave pa nam posredujejo podatke iz računalnika.
Bistven pomen vhodno-izhodnih naprav je tudi posredovanje shranjenih podatkov v računalnik in hranjenje podatkov za kasnejšo uporabo.
Vsako izhodno in nekatere vhodne naprave priključimo s kabli v vtičnice, zato ima vsaka naprava drugačno obliko vtičnice, da se pri sestavi in priključitvi ne moremo zmotiti. V zadnjem času lahko praktično vse naprave priključimo na USB priključek.(Wikipedija, Vhodno-izhodne enote, 30.11.2011)

 Vhodno- izhodne naprave (port)

 Te omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem. Njihova naloga je, da kodiranje, razumljivo računalniku, preoblikujejo v človeku razumljiv podatek.


Vhodne naprave:
Izhodne naprave:
Poznamo tudi izhodno-vhodne enote. To so vse naprave, ki hkrati služijo kot vhodne in izhodne enote. Za vhodno-izhodno napravo bi lahko smatrali tudi tipkovnico, zaradi lučk, ki označujejo caps lock, num lock ter scroll lock.
Vhodno-izhodne naprave:
(Wikipedija, Vhodno-izhodne naprave, 30.11.2011)

Viri:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mati%C4%8Dna_plo%C5%A1%C4%8Da (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vodilo (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Procesor (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Pomnilnik (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vhodno-izhodna_enota (30.11.2011)


NAJBOLJ POGOSTO UPORABLJEN  STANDARD DANES :
-matična plošča - ATX
-procesor- INTEL 64 BIT
-pomnilnik- ISO ACSII
-vodila- ISO GUIDE
-vhodno-izhodne enote-STD IN/OUT
-vrata- FTP

torek, 29. november 2011

Postopek pridobitve digitalnega potrdila ter konfiguracija Outlook-a in Word-a

POSTOPEK ZA PRIDOBITEV DIGITALNEGA POTRDILA

Za pridobitev digitalnega potrdila mora bodoči imetnik pravilno izpolniti in podpisati zahtevek za pridobitev potrdila, ki ga najde na spletni strani overitelja digitalnih potrdil Sigen-ca.




Ta obrazec potem oddamo v najbližji prijavni službi. Prijavne službe za sprejem zahtevkov delujejo na upravnih enotah v Republiki Sloveniji. Zahtevek moramo oddati osebno in pri tem pokazati enega od dokumentov za identifikacijo: osebno izkaznico, potni list, vozniško dovoljenje ali drug uradno veljaven osebni dokument.
  
SIGEN-CA na podlagi odobrenega zahtevka pripravi referenčno številko in avtorizacijsko kodo, ki sta unikatni za vsakega bodočega imetnika digitalnega potrdila posebej in ju bodoči imetnik potrebuje za prevzem svojega digitalnega potrdila. Bodoči imetnik prejme referenčno številko po elektronski pošti, avtorizacijsko kodo pa po navadni pošti na svoj naslov. S pomočjo obeh kod bodoči imetnik opravi prevzem svojega spletnega kvalificiranega digitalnega potrdila v skladu z navodili SIGEN-CA.(http://www.si-ca.si/ )




KONFIGURACIJA PROGRAMA MICROSOFT OUTLOOK


Odpremo program Microsoft Outlook in pričnemo s postopkom uvoza digitalnega potrdila za podpisovanje elektronske pošte. Na zavihku Outlookove možnosti izberemo Središče zaupanja in kliknemo gumb Nastavitve središča zaupanja.



Izberemo zavihek E-poštna varnost in obkljukamo alinejo Dodaj digitalni podpis odhodnim sporočilom.



Za tem kliknemo gumb Uvoz/izvozi in se nam odpre sledeče okno:


Na vrhu kliknemo gumb Prebrskaj in uvozimo naše digitalno potrdilo, ki smo ga shranili na namizje ali pa kopijo, ki smo jo shranili na USB ključ.



Kliknemo gumb Odpri in izpolnimo še polji z geslom in imenom digitalnega ID-ja.



Nato kliknemo gumb V redu in naše digitalno potrdilo je nameščeno in pripravljeno za podpisovanje elektronske pošte.
 
KONFIGURACIJA PROGRAMA MICROSOFT WORD

Pri konfiguraciji Microsoft Word-a 2010 je podobno. Pred podpisom moramo dokument zaključiti (pisanje, oblikovanje,…), drugače se nam podpis izbriše. 


Potem kliknemo na zavihek Datoteka, izberemo Informacije, kliknemo gumb Zaščiti dokument in izberemo Dodaj digitalni podpis.


Izberemo gumb V redu pri prvem pojavnem oknu, nato izpolnimo polje Namen podpisovanja dokumenta in kliknemo Podpiši.



Če smo pravilno izvedli vse korake, se nam pri Informacijah pojavi obvestilo, da je dokument podpisan in ga ni mogoče spreminjati.



Če kliknemo gumb Ogled podpisov, se nam dokument prikaže tako:


Pri opisovanju postopkov sem zaradi varnosti namenoma izpustila okenca, kjer so navedene konkretne številke oziroma kode.

sreda, 23. november 2011

Digitalni certifikat

Digitalni certifikat ali digitalno potrdilo je dokazilo za poslovanje - opravljanje transakcij na spletu in je priponka elektronskemu sporočilu, ki se uporablja v varnostne namene. Je elektronska listina, v kateri so shranjeni posameznikovi  osebni podatki.
Digitalni podpis je digitalno zapisan rezultat matematične formule asimetrične kriptografije. Digitalni podpis je namenjen preverjanju prisotnosti  podatkov in identifikaciji podpisnika (Šuhel, 2011: 211-213). Se pravi, da digitalni podpis vsebuje moje podatke, s katerimi se identificiram, se z njim podpišem in s tem dokažem, da sem to res jaz nekaj ustvarila oz. napisala.

Viri:
- Šuhel, Peter (2011): Uvod v informatiko. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana.