Objavljam povezavo do moje spletne strani. https://sites.google.com/site/uvodvinformatikobillgates/

Internet in splet

Internet

Internet (tudi medmrežje, skrajšano iz angleške besede »inter-network«) je v splošnem smislu računalniško omrežje, ki povezuje več omrežij. Kot lastno ime je Internet javno razpoložljiv mednarodno povezan sistem računalnikov skupaj z informacijami in uslugami za uporabnike. Sistem uporablja način paketno preklopljivih komunikacijskih protokolov TCP/IP. Tako se največje medmrežje enostavno imenuje Internet.

Nastanek interneta

Nastanek interneta sega v konec šestdesetih let (1969) in osemdesetih let, ko je začel delovati kot ARPANET. S sponzorstvom agencije za napredne raziskave pri ameriškem obrambnem ministrstvu DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) je bil razvit sklad protokolov IP (Internet Protocol) in TCP (Transmission Control Protocol). Podatkovno omrežje, zasnovano na tem protokolnem skladu, naj bi služilo povezavi oddaljenih raziskovalnih institucij s superračunalniki za potrebe raziskav, ki jih je naročalo ameriško obrambno ministrstvo. Sčasoma je omrežje preraslo v akademsko in raziskovalno omrežje, kasneje pa je postalo zanimivo tudi za komercialne uporabnike. V tem času je Internet podvojil svojo velikost približno vsakih trinajst mesecev, kar kaže na izredno hitro rast. S širjenjem omrežja se je povečalo tudi število različnih vrst aplikacij, ki tečejo na njem. Vedno več ljudi vsakodnevno uporablja storitve medmrežja pri svojem delu, veliko je podjetij, ki preko Interneta opravlja del svojega poslovanja.

1. januarja 1983 je ARPANET spremenil svoje jedro omrežnih protokolov iz NCP (Omrežni kontrolni program (Network Control Program)) v TCP/IP, kar je dejanski začetek interneta, ki ga poznamo danes.

 

Splet

Splèt, svetóvni splèt ali z angleško kratico WWW je porazdeljen hipertekstni (nadbesedilni) sistem, ki deluje v medmrežju. Hipertekstne dokumente pregledujemo s programom, imenovanim brskalnik, ki s spletnega strežnika dokument prenese in ga prikaže, navadno na računalniškem zaslonu. Besedilnim spletnim dokumentom pravimo spletna stran, smiselno povezanim spletnim mestom pa spletišče. V spletnih straneh so lahko povezave, ki kažejo na druge spletne strani ali celo pošljejo povratno informacijo spletnemu strežniku.

Zgodovina

Začetki spleta segajo v leto 1989, ko sta Tim Berners-Lee in Robert Cailliau v Evropskem središču za jedrske raziskave CERN razvila sistem ENQUIRE (angleška kratica za »Enquire Within Upon Everything«, po knjigi, ki se je je Berners-Lee spominjal iz otroštva). Bolj izdelan predlog za splet, kot ga poznamo danes, je Berners-Lee predstavil 12. novembra 1990, prvo spletno stran pa je spisal dan pozneje, 13. novembra na delovni postaji NeXT. Prek božičnih praznikov je Berners-Lee izdelal vsa potrebna orodja za delujoč splet: WorldWideWeb, prvi spletni brskalnik (ki je bil obenem tudi urejevalnik spletnih strani), ter spletni strežnik. 6. avgusta 1991 je objavil kratek povzetek projekta WorldWideWeb v novičarski skupini alt.hypertext.

 

Tim Berners -Lee

Robert Cailliau

Osnovne temeljne zamisli hiperteksta so razvili že prej, npr. Projekt Xanadu Teda Nelsona in oN-Line System (NLS) Douglasa Engelbarta. Tako Nelson kot Engelbart sta se zgledovala po na mikrofilmu zasnovanem sistemu »memex« Vannevarja Busha, opisanem v eseju As We May Think iz leta 1945. Preboj, ki ga je izvedel Berners-Lee, je v tem, da je hipertekst združil z internetom. Spotoma je razvil še sistem globalnih enoličnih identifikatorjev za vire v spletu, zdaj poznanem kot URL.

 

IP številka

IP-naslov je številka, ki natančno določa računalnik v omrežju Internet. Kratica IP označuje Internet Protocol. Število je 32-bitno, za bolj pregleden prikaz je običajno zapisano s štirimi osembitnimi vrednostmi v desetiški obliki npr. 193.95.198.35. Del teh bitov je možno uporabiti za ustvarjanje podomrežij znotraj nekega omrežja. Ta standard se imenuje IPv4 in omogoča približno 232 = 4.294.967.296 IP naslovov (vse kombinacije niso dovoljene).

Ker naslovov zmanjkuje, so razvili novo različico protokola IP - IPv6. Osnovna pridobitev protokola IPv6 je razširitev naslovnega prostora, saj ta ni več velik 32 bitov, ampak 128 bitov, kar omogoča 2128 = 3,4 × 1038 različnih naslovov.

Dodeljevanje IP naslovov v globalnem merilu in njihovo namembnost nadzira organizacija IANA, ki preko petih pooblaščenih organizacij skrbi za dodeljevanje IP naslovov po posameznih regijah.

 

Oblikovanje besedila v Word-u

Na spodnji povezavi si lahko naložite in ogledate digitalno podpisano datoteko v Word-u.

Datoteka - vaje Word

OPERACIJSKI SISTEM

Operacíjski sistém (kratica OS, angleško operating system) je programska oprema nujna za delovanje računalnika. Deluje kot vmesnik med uporabnikom in strojno opremo računalnika.

Naloge operacijskega sistema

• Dodeljevanje virov (CPE, pomnilniški prostor, vhodno/izhodne naprave) procesom,
• Časovno razporejanje opravil,
• Reševanje konfliktnih situacij (sočasni dostopi do virov),
• Optimizacija in nadzira uporabe virov,
• Omogočanje dela uporabnikom, ..(Wikipedija, Operacijski sistem , 7.12.2011 )

OPERACIJSKI SISTEM NA MOBILNEM TELEFONU

Android
Android je programska platforma in operacijski sistem za pametne mobilne telefone, ki temelji na Linuxovem jedru. Razvija ga Google v sodelovanju s podjetji združenja Open Handset Alliance (OHA). Android je v prvi vrsti namenjen mobilnim telefonom, v prihodnosti pa se naj bi z njim opremili tudi nekatere na druge naprave. Ime platforme oziroma operacijskega sistema izhaja iz angleške besede »android«, kar pomeni robota, ki izgleda in se obnaša kot človek.

 Kaj so prednosti Androida?
Android ima kar nekaj pomembnih prednosti pred ostalimi platformami za mobilne telefone. To so:

1. Android je odprtokoden in povsem brezplačen.
Prednosti tega so:
- za potrošnike to pomeni, da jim bodo na voljo cenejše in bolj funkcionalne mobilne naprave ter večje število inovativnih storitev
- proizvajalcem mobilnih telefonov Android omogoča znižanje stroškov razvoja programske opreme ter hitrejšo realizacijo svojih konceptov, prav tako pa jim ob fleksibilnosti sistema še vedno prinaša možnost krojenja lastne identitete z razvojem samosvojih rešitev
- podjetja, ki se ukvarjajo s programsko opremo, bodo odslej enostavneje in cenejše izdelovala programske komponente, ki bodo na voljo velikemu številu uporabnikov
- samostojni razvijalci programske opreme bodo odslej z lažjo in cenejšo distribucijo ter komercializacijo lahko svoje ideje pokazali celemu svetu

2. Android omogoča razvijalcem več možnosti pri razvoju programske opreme.
Razlogi za to so:
- android omogoča, da dodatne aplikacije koristijo vse strojne zmožnosti naprav; to so za primer na dotik občutljiv zaslon, senzor pospeška, kompas, GPS, kamera, mikrofon, strojni grafični pospeševalnik itd.
- dodatne aplikacije lahko spreminjajo ali zamenjujejo osnovne aplikacije in komponente uporabniškega vmesnika
- dodatne aplikacije lahko vsebujejo Javo, HTML, JavaScript in CSS
- aplikacije lahko delujejo v ozadju in so pri tem še vedno aktivne ter beležijo informacije, uporabljajo vmesnike strojne opreme ter uporabnika po potrebi z opozorili spominjajo na sprotne dogodke
- brezplačno je na voljo SDK (Software development kit) in podrobna navodila za razvijalce aplikacij
- do navodil in nasvetov za razvijanje programske opreme lahko brezplačno dostopamo prek spletne strani http://code.google.com/intl/sl/android/intro/index.html.



. Android se ponaša z najboljšim uporabniškim vmesnikom. Argumenti za to so:
- je zelo hitro odziven
- je enostaven in pregleden
- omogoča intuitivno upravljanje prek zaslona s prstom kar brez uporabe pisala oziroma »stajlusa«
- meniji podpirajo drsenje, kar omogoča hitro in učinkovito pregledovanje daljših seznamov
- Android podpira večopravilnost in omogoča, da aplikacije tečejo v ozadju
- uporabnik lahko sam kreira izgled namizja in razporeditev ikon na njem

4. Naprave z operacijskim sistemom Android se samodejno sinhronizirajo z Googlovimi storitvami.
Na ta način se podatki zavarujejo pred izgubo v primeru izgube mobilnega telefona, hkrati pa to tudi pomeni, da so vsi naši osebni podatki ves čas ažurni, ne glede na to, ali do njih dostopamo z osebnega računalnika ali mobilnega telefona.

5. Uporabnik lahko hitro, enostavno in brez pomoči osebnega računalnika nalaga aplikacije.
To omogoča storitev Android Market, preko katere je mogoče neposredno z mobilnega telefona brskati po seznamih aplikacij in iger, jih nalagati na mobilni telefon in jih ocenjevati.

6. Operacijski sistem Android omogoča enostavno posodobitev, v primeru, da je na spletu dostopna novejša različica programske opreme.

Komu je Android namenjen?
Večina ljudi, ki so že slišali za Android, zmotno misli, da je Android, tako kot je večina preostalih operacijskih sistemov za pametne telefone, namenjen zgolj zahtevnejšim uporabnikom, ki imajo veliko predhodnega znanja in izkušenj z napravami, kot so namizni in prenosni računalniki, mobilni telefoni ter drugimi sodobnimi stvaritvami, ki zahtevajo upravljanje prek interaktivnih sprogramiranih vmesnikov. A to ne drži. Android je namenjen različnim uporabnikom ne glede na spol, starost in predznanje. Je enostaven in prilagodljiv, a hkrati kompleksen in zmogljiv.

Vir: http://slo-android.si/prispevki/kaj-je-android.html (7.12.2011 )

PRIMER PROGRAMSKE REŠITVE V OBLAKU

Računalništvo v oblaku (angl. cloud computing) podjetjem in posameznikom nudi prilagodljivo alternativo nakupu aplikacij, storitev in infrastrukture. Namesto da jih poganjajo na krajevnem računalniku, njihovo uporabo najamejo na strežnikih, ki sestavljajo računalniški oblak.
Tovrstna rešitev poleg velike fleksibilnosti prinaša tudi potencialno nižje stroške poslovanja, saj uporabnikom omogoča, da plačajo le za dejansko porabljene kapacitete obdelave in shranjevanja podatkov.
Računalništvo v oblaku zato predstavlja priložnost za mala in novonastala podjetja, saj ta v večini primerov nimajo lastne računalniške infrastrukture potrebne za poslovanje, njena vzpostavitev pa lahko predstavlja (pre)velike stroške.
Med najbolj poznane in splošno uporabljene brezplačne storitve računalništva v oblaku sodijo družabna omrežja npr. Facebook in Twitter, spletne e-poštne storitve, denimo Gmail in Hotmail, spletna mesta za deljenje slik (Flickr) in videov (YouTube, Netflix), spletne pisarne kot sta Google Docs in MS Office Web Apps, spletne konference npr. MS Office Live Meeting, spletne dražbe, recimo eBay itn.

Vir:http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/poslovanje/racunalnistvo-v-oblaku-fleksibilnejsi-dostop-do-racunalniskih-storitev (7.12.2011 )

Strojna oprema osebnega računalnika

Strojna oprema mojega osebnega računalnika

• Operacijski sistem (Windows 7 Ultimate - slovenska verzija)

• Ohišje (LC Power LC420H 420W ATX)

• Napajalnik (Silent Power LC - 420W) 

• Matična plošča (GIGABYTE GA - 965P - DS3)

• Procesor (Intel Core 2 E7500 – 2.93 GHz)

• Delovni pomnilnik – RAM (DDR3 – 4GB)

• Grafična kartica (NVIDIA GeForce GTS250)

• Trdi disk (Western Digital WD10EADS, 1TB - SATA)

• DVD enota (Optiarc DVD RW)

• Tipkovnica (Cherry PS/2)

• Miška (Logitech M215)

• LCD Monitor (Dell 1908FP)

• Tiskalnik (HP Laser Jet P1102)

• Zvočniki (DMS – 3D Multimedia Speaker)

Sestavljanje konfiguracije osebnega računalnika s pomočjo portala Sestavi.si

• Operacijski sistem (Windows 7 Professional DSP 32BIT, angleška verzija) 

• Ohišje (LC Power MIDI 648B LC420H 420W črn ATX)

• Napajalnik (SILENTPOWER LC6450GP2-450W V2.2 BL.) 

• Matična plošča (S-1155 GIGABYTE GA-H67M-UD2H)

• Procesor (INTEL Pentium® G850, 2,90GHz, LGA1155, Dual-Core, Boxed)

• Pomnilnik (Kingston DDR3 1333MHz 4GB KVR1333D3N9/4)

• Grafična kartica (PCI-E 2.0 ZOTAC GeForce GT 520, low Profile, Retail, 1024 MB)

• Trdi disk (WD 1TB 64MB SATA3 Green WD10EARX)

• DVD enota (-+R/-+RW SATA LITEON iHAS122, bulk, črn)

• Tipkovnica (Logitech OEM Deluxe 250 PS/2)

• Miška (Brezžična Logitech M345) 

• LCD Monitor (Dell U2311H 58cm) 

• Tiskalnik (HP LJ P1102 Laserski črno/beli) 

• Zvočniki (PC-Zvočnik LOGITECH X-140) 

 http://www.sestavi.si/ (2.12.2011)

OSNOVNA KONFIGURACIJA RAČUNALNIKA

Matična plošča  (angl. motherboard, tudi mainboard) je osnovno tiskano vezje v osebnem računalniku . Na matično ploščo se vstavijo oziroma se priključijo vse ostale komponente: procesor, bralno pisalni pomnilnik (RAM), razširitvene kartice (npr.: grafična) in zunanji pomnilnik. Matična plošča vsebuje tudi priključke za mnoge vmesnike (npr.: miškin, tipkovničin, USB, zaporedni, tiskalniški ...).
Najpomembnejši sestavni del matične plošče je sistemski nabor, kateri povezuje ostale komponente med seboj. Sistemski nabor določa zmogljivosti matične plošče. Po navadi je razdeljen na dva dela, severni in južni most. Severni most skrbi za komunikacijo procesorja z pomnilnikom, ter pomembnejšimi razširitvenimi vmesniki.  Severni most ima po navadi le eno PCI vodilo, ki je povezano na južni most. . Naprave priključene na matično ploščo so povezane z vodili, ki so ali paralelna ali pa serijska. Trenutni trendi se nagibajo v smer serijskih prenosov, le pri povezavi pomnilnika še vedno prevladujejo paralelni prenosi, ki omogočajo veliko večje prenose podatkov kot serijski. (Wikipedija, Matična plošča, 30.11.2011)

Procésor ali osrédnja/centrálno procésna enôta (CPE; angleško Central processing unit - CPU) je osrednji del računalnika, ki skrbi za izračunavanje in obdelavo  podatkov (dvojiških števil), ter nadzor in upravljanje drugih enot. Procesorji so narejeni iz silicija, ovoji pa so se kozi zgodovino zelo spreminjali (keramika, aluminij).   Procesorji se načeloma delijo po številu tranzistorjev (transistor), jeder (core), niti (thread), podnožju (socket) in velikosti pomnilnika. Jedro je računski del procesorja, narejen iz silicija. Je glavni krivec za proizvodnjo toplote (poleg tranzistorjev). Nekateri procesorji imajo poleg procesorskega jedra še grafično, ki je namenjeno računanju grafike. Nit je proces, ki ga procesor opravlja, če je procesor večniten, to pomeni da lahko opravlja več procesov naenkrat in je s tem hitrejši. Pomnilnik v procesorju je namenjen začasnem shranjevanju podatkov, torej več kot je bolje je. (Wikipedija ,  Procesor, 30.11.2011)           

Pomnilnik (memory) je eden najpomembnejših delov računalnika. Njegova naloga je hranjenje podatkov. V pomnilniku so shranjeni ukazi in podatki od vseh aplikacij, ki se v danem trenutku izvajajo v računalniku. Pomnilnik je skupek zlogov, kateri so zaporedno (linearno) naslovljeni. Zlogi so lahko različnih velikosti (byte, double, word) Glede na hitrost ločimo več slojev pomnilnika:

1. registri - najhitrejši pomnilnik, ki je vgrajen v sam mikroprocesor, registri so praviloma sestavljeni le iz enega zloga (byte, double, word,...). Delujejo pri enaki oz. večji hitrosti kot je hitrost izvrševanja ukazov mikroprocesorja,
2. medpomnilniki (prvonivojski, drugonivojski, tretjenivojski pomnilnik) - je še vedno zelo hiter pomnilnik, vendar je že počasnejši od izvajanja ukazov mikroprocesorja. Prvonivojski je večinoma vrste SRAM in vgrajen v procesor. Drugonivojski je bil prvotno vgrajen na matične plošče, vendar je zadnje čase bolj pogost na procesorjih,
3. sistemski pomnilnik (glavni pomnilnik) - je glavni sistemski pomnilnik, praviloma naj bi bil imel tudi največjo kapaciteto. To je pomnilnik, ki ga vstavimo kot RAM v razširivene reže,
4. navidezni pomnilnik - je virtualni pomnilnik, ki se nahaja na trdem disku. Je od vseh najpočasnejši in ima ogromne latence. Uporablja se ga, če je premalo fizičnega pomnilnika in sicer, da se del diska s pomočjo MMU (Memory Management Unit - vgrajena v sistemski nabor (severni most), pri novejših AMD procesorjih pa že v sam procesor) predstavlja kot pomnilnik. Omejen je le z velikostjo diska in pa z zmožnostjo naslavljanja MMU. (Wikipedija, Pomnilnik, 30.11.2011)
5. 
   

Vodilo(bus) je povezava za prenos podatkov med tremi ali več napravami. Vse naprave so priključene na isto  povezavo.  Slabost vodila je, da lahko oddaja le ena naprava naenkrat. Da ne pride do kršitve tega pravila, se uporabljajo posebni krmilni signali (zahteva, odobritev, sprostitev,...). Značilni primer uporabe vodila je računalnik. V njem vodilo povezuje procesor , notranji pomnilnik , vmesnike.  Vodila v notranjosti računalnikov so običajno vzporedna. To pomeni, da imajo veliko linij (žic). Podatki potujejo hkrati po več linijah hkrati - hitrost. Najbolj znano je PCI. Zunanja vodila so običajno zaporedna. To pomeni manj linij in manjšo hitrost. Najbolj znano tako vodilo je USB.(Wikipedija, Vodilo, 30.11.2011)

Vhodno-izhodne enote (input- output unit) omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem.
Naloga vhodnih naprav je, da informacijo posredujejo računalniku v njemu razumljivi obliki, naloga izhodnih naprav pa, da izhodno informacijo predstavijo v človeku razumljivi obliki ali jo shranijo za poznejšo uporabo. Skozi vhodne naprave računalnik oskrbujemo s podatki, izhodne naprave pa nam posredujejo podatke iz računalnika.
Bistven pomen vhodno-izhodnih naprav je tudi posredovanje shranjenih podatkov v računalnik in hranjenje podatkov za kasnejšo uporabo.
Vsako izhodno in nekatere vhodne naprave priključimo s kabli v vtičnice, zato ima vsaka naprava drugačno obliko vtičnice, da se pri sestavi in priključitvi ne moremo zmotiti. V zadnjem času lahko praktično vse naprave priključimo na USB priključek.(Wikipedija, Vhodno-izhodne enote, 30.11.2011)

 Vhodno- izhodne naprave (port)

 Te omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem. Njihova naloga je, da kodiranje, razumljivo računalniku, preoblikujejo v človeku razumljiv podatek.


Vhodne naprave:

• računalniška miška
• sledilna kroglica (sledna krogla)
• tipkovnica
• mikrofon
• svetlobno pero
• grafična tablica
• igralna palica
• igralni plošček
• optični bralnik

Izhodne naprave:

• zaslon
• tiskalnik
• risalnik
• zvočniki

Poznamo tudi izhodno-vhodne enote. To so vse naprave, ki hkrati služijo kot vhodne in izhodne enote. Za vhodno-izhodno napravo bi lahko smatrali tudi tipkovnico, zaradi lučk, ki označujejo caps lock, num lock ter scroll lock.
Vhodno-izhodne naprave:

• tipkovnica z zaslonom
• zaslon na dotik
• optični čitalnik z zaslonom

(Wikipedija, Vhodno-izhodne naprave, 30.11.2011)

Viri:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mati%C4%8Dna_plo%C5%A1%C4%8Da (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vodilo (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Procesor (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Pomnilnik (30.11.2011)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vhodno-izhodna_enota (30.11.2011)


NAJBOLJ POGOSTO UPORABLJEN  STANDARD DANES :
-matična plošča - ATX
-procesor- INTEL 64 BIT
-pomnilnik- ISO ACSII
-vodila- ISO GUIDE
-vhodno-izhodne enote-STD IN/OUT
-vrata- FTP

Postopek pridobitve digitalnega potrdila ter konfiguracija Outlook-a in Word-a

POSTOPEK ZA PRIDOBITEV DIGITALNEGA POTRDILA

Za pridobitev digitalnega potrdila mora bodoči imetnik pravilno izpolniti in podpisati zahtevek za pridobitev potrdila, ki ga najde na spletni strani overitelja digitalnih potrdil Sigen-ca.

Ta obrazec potem oddamo v najbližji prijavni službi. Prijavne službe za sprejem zahtevkov delujejo na upravnih enotah v Republiki Sloveniji. Zahtevek moramo oddati osebno in pri tem pokazati enega od dokumentov za identifikacijo: osebno izkaznico, potni list, vozniško dovoljenje ali drug uradno veljaven osebni dokument.

  
SIGEN-CA na podlagi odobrenega zahtevka pripravi referenčno številko in avtorizacijsko kodo, ki sta unikatni za vsakega bodočega imetnika digitalnega potrdila posebej in ju bodoči imetnik potrebuje za prevzem svojega digitalnega potrdila. Bodoči imetnik prejme referenčno številko po elektronski pošti, avtorizacijsko kodo pa po navadni pošti na svoj naslov. S pomočjo obeh kod bodoči imetnik opravi prevzem svojega spletnega kvalificiranega digitalnega potrdila v skladu z navodili SIGEN-CA.(http://www.si-ca.si/ )

KONFIGURACIJA PROGRAMA MICROSOFT OUTLOOK

Odpremo program Microsoft Outlook in pričnemo s postopkom uvoza digitalnega potrdila za podpisovanje elektronske pošte. Na zavihku Outlookove možnosti izberemo Središče zaupanja in kliknemo gumb Nastavitve središča zaupanja.

Izberemo zavihek E-poštna varnost in obkljukamo alinejo Dodaj digitalni podpis odhodnim sporočilom.

Za tem kliknemo gumb Uvoz/izvozi in se nam odpre sledeče okno:

Na vrhu kliknemo gumb Prebrskaj in uvozimo naše digitalno potrdilo, ki smo ga shranili na namizje ali pa kopijo, ki smo jo shranili na USB ključ.

Kliknemo gumb Odpri in izpolnimo še polji z geslom in imenom digitalnega ID-ja.

Nato kliknemo gumb V redu in naše digitalno potrdilo je nameščeno in pripravljeno za podpisovanje elektronske pošte.

 

KONFIGURACIJA PROGRAMA MICROSOFT WORD

Pri konfiguraciji Microsoft Word-a 2010 je podobno. Pred podpisom moramo dokument zaključiti (pisanje, oblikovanje,…), drugače se nam podpis izbriše. 

Potem kliknemo na zavihek Datoteka, izberemo Informacije, kliknemo gumb Zaščiti dokument in izberemo Dodaj digitalni podpis.

Izberemo gumb V redu pri prvem pojavnem oknu, nato izpolnimo polje Namen podpisovanja dokumenta in kliknemo Podpiši.

Če smo pravilno izvedli vse korake, se nam pri Informacijah pojavi obvestilo, da je dokument podpisan in ga ni mogoče spreminjati.

Če kliknemo gumb Ogled podpisov, se nam dokument prikaže tako:

Pri opisovanju postopkov sem zaradi varnosti namenoma izpustila okenca, kjer so navedene konkretne številke oziroma kode.

.( http://www.sigen-ca.si.)